Spoštovani gospod Emmanuel Macron, predsednik Republike Francije in predsedujoči Svetu EU!
 
»Moja pravica do življenja se ustavi ob pravici do življenja drugega. Le drug ob drugem bomo polno živeli. Zato se v Evropski uniji zavzemajmo ZA življenje, za vsako človeško življenje.«
 
S presenečenjem in razočaranjem smo sprejeli vašo izjavo, s katero ste napovedali vaša prizadevanja za vpis t. i. pravice do smrti nerojenega otroka v Listino Evropske unije o temeljnih pravicah.

Evropska unija se sooča z največjim zgodovinskim problemom po drugi svetovni vojni, to je drastično upadanje rojstev domačega prebivalstva. Gre za proces, ki je v kritični fazi, od katere je odvisen nadaljnji obstoj evropske civilizacije, evropskih narodov in evropskega načina življenja. V tem kritičnem času državljanke in državljani Evropske unije pričakujemo, da bodo evropski državniki usmerili vse sile v krepitev veselja do življenja in spodbujanje rojstev domačega prebivalstva. Kot veste Združene države Amerike, Rusija in Kitajska vlagajo v tej smeri izjemne napore, medtem ko večina evropskih držav tej tematiki ne posveča dovolj pozornosti.

Zahteve po vpisu pravice do smrti lastnega nerojenega otroka izhajajo iz predpostavke, da nerojeni otrok ni človek, da nima človeškega dostojanstva in nima človekovih pravic. To so zastareli pogledi in jih je znanost že zdavnaj ovrgla. Nerojeni otrok je človek, ima človeške organe, čuti bolečino, doživlja čustva… Vse to je znanost že dognala.

Ne moremo se strinjati z idejami, da je moja in samo moja pravica odločati o življenju drugega. Tako, kot smo kot družba zavezani k temu, da iščemo rešitve pri prepirih in sporih brez uporabe nasilja, bodimo zavezani k iskanju nenasilne rešitve tudi v primeru vprašanja ogrožanja začetega življenja. Kljub težavam, stiskam in naporom se človek bori za življenje. Ampak, ali res samo za svoje? Splaviti in s tem povzročiti smrt nerojenega otroka ni rešitev, saj je to dejanje, ki ga mama in oče ne pozabita v največ primerih vse življenje.

Zakaj je nekaterim pomembno, da se v temeljno Evropsko listino, ki naj vodi k blagostanju in sožitju, k napredku evropskega človeka, zapiše pravica do smrti nerojenega otroka, pravica do uničenja življenja? So besede francoskega predsednika države ob začetku predsedovanja evropskemu svetu res posledica skrbi za zdravje žensk, skrbi za njihovo izobrazbo, skrbi za enakopravnost in razvijanje njihovih talentov v družbi…? Mar ni skrb za zdravje in izobraževanje že zapisana v Evropski listini o temeljnih pravicah?

Je v želji po lažji dostopnosti do smrti nerojenega otroka res v prvi vrsti skrb za dekle, ženo, ki se znajde pred to odločitvijo? Ali ni to morda občutek krivde, da smo povzročili, ali samo dopustili, da se je moja soseda, sodelavka, prijateljica, sodržavljanka znašla pred to odločitvijo? Ali ne gre samo za lažjo, hitrejšo, včasih skoraj industrijsko dejanje, ki naj bi povrnilo telo v prvotno stanje. Medicina in mame, ki so šle skozi to Kalvarijo vedo, da to sploh ni res. Telo in še posebej duša se ne povrneta v prvotno stanje. Ali naša civilizacija res razume človeka zgolj kot meso, ki vse pozabi? Mame in očetje v stiski so potrebni podpore in pomoči, ne pa siljenja v smrt svojega otroka ter v trajno bolečino te odločitve.

Mar ni neskončno bolj plemenito storiti vse, tudi težje, daljše korake, da se oplemeniti dve življenji, že rojeno in še ne rojeno? Zakaj toliko besed in truda za olajšanje postopkov izvršitve smrti nerojenega otroka, če pa je bolj človekoljubno in humano prizadevanje za olajšanje življenja? Podprimo prizadevanja za izboljšanje življenjskih razmer za vsako človeško življenje, tudi tisto, ki čaka na rojstvo.

Zavezanost vseh Evropejcev in še posebej državnikov za spoštovanje življenja ter za ustvarjanje pogojev za dostojno življenje izhaja iz Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, kjer že v 2. členu piše: »Vsakdo ima pravico do življenja«. Posebej izpostavljamo, da namen Listine Evropske unije o temeljnih pravicah nikoli ni bil in ni, da prinaša nove pristojnosti na raven EU ali da celo posega v pristojnosti držav članic. Skladno s členom 51 listina izrecno poudarja, da ne razširja področja uporabe prava Evropske Unije preko pristojnosti Evropske Unije niti ne ustvarja nikakršnih novih pristojnosti ali nalog Evropske Unije ter tudi ne spreminja pristojnosti in nalog, opredeljenih v Pogodbah. Določbe listine se za države članice uporabljajo samo takrat, ko izvajajo pravo Evropske Unije, ki pa ga na področju urejanja rojstev nerojenih otrok ni, saj EU za to ni pristojna.

Francosko predsedstvo je napovedalo odprtje razprave o vpisu pravice do smrti nerojenega otroka Listino EU o temeljnih pravicah, mi pa vas spodbujamo: ohranimo duh človeškosti in uveljavimo pravico do življenja! Ne omadežujmo listine o »temeljnih pravicah« s smrtjo! Naj se raje sliši naš glas veselja do življenja! Spoštovanje življenja nas bo vodilo k napredku. Življenje naj premaga smrt!

Spoštovani gospod predsednik, imate dve možnosti. Ali boste v Evropski uniji glasnik življenja ali glasnik smrti najbolj nemočnih med nami. Želimo vam, da postanete glasnik veselja do življenja in ljubezni do nerojenih otrok in se kot tak z zlatimi črkami zapišete v evropsko zgodovino.

S spoštovanjem.

Prvi podpisniki:
Aleš Primc
mag. Janez Kunc
Metka Zevnik
mag. Andreja Megušar
Polona Naglič
Angelca Likovič
Andrej Likovič
dr. Urška Florjančič
Ivana Zajc
Amedeja Rodman
dr. Luka Zevnik
 
Pismo s podpisniki z navedbo imena, priimka in kraja bivanja podpisnikov bo predano francoski veleposlanici v Sloveniji. Podpisi bodo vključeni v vseevropsko pobudo za spoštovanje življenja ter pomoč mamam in očetom v stiski, ki se oblikuje.